»Vedela je, da je vsak trenutek verjetno zelo dragocen, ker človek v najhujših trenutkih pomisli na marsikaj. Vsaj enkrat se je tudi to zgodilo. Ker ni mogla čisto takoj odreagirati na klic v sili, je bilo potem prepozno.«
»Zadnje leto sem bila bolj ali manj vedno pri njej. Vsako popoldne sva po dve, tri ure čebljali o vsem živem in je bila ves čas čisto v redu. Mislim, da je pred mano dobesedno odigrala svojo igro in da je, ko sem jaz odšla iz bolnišnice, samo še padla.«
»Mislim, da je največja zapuščina te knjige ravno v tem, da ni treba obupati. Ni treba obupati! Boriti se je treba do konca, vse se lahko spremeni. Vsaka slaba stvar se lahko v dobro prerodi, vsako sovraštvo lahko postane ljubezen. Po mojem nam je mama hotela povedati, da imamo vsi možnost biti dobri, ne glede na to, kar se nam je v življenju zgodilo.«
»Mama me je peljala na morje v neko zapuščeno delavsko naselje, ker drugam ni mogla. Mislim, da nama je postlala na eni klopi ali na mizi, ne vem, kje ... Vem, da je ponoči deževalo. In ker je bila streha taka, kot je bila, me je celo prekrila. In mi je rekla: jutri bova pa plavali, bo sonček.«
»Vedela je, da je vsak trenutek verjetno zelo dragocen, ker človek v najhujših trenutkih pomisli na marsikaj. Vsaj enkrat se je tudi to zgodilo. Ker ni mogla čisto takoj odreagirati na klic v sili, je bilo potem prepozno. In zato je bila ona 24 ur neprestano v akciji.«
